torek, 29. april 2014

testna objava

Zapustil sem utico in nekaj časa opazoval labode. Zraven mene jim je nekakšen čudak metal narezane koščke žice. Rekel sem mu, da labodi tega ne marajo.
»Saj mi ni do tega, da bi jedli,« je odgovoril in kar naprej metal žico.
»Ampak lahko bi se zadavili, škoda bi jih bilo,« sem rekel.
»Ne bodo se, kajti žica potone. Je težja od vode,« mi je stvarno razložil.
»Zakaj pa jo mečete?«
»Ker rad krmim labode.«
Tema je bila izčrpana. Ko sva odšla od ribnika, sva se začela pogovarjati. Pokazalo se je, da sem se srečal z znameniti filozofom, tvorcem ontologije ničnosti, z drugo besedo neantologije, nadaljevalcem nauka Gorgiasom iz Leontine, profesorjem Urlipanom. Profesor mi je na dolgo in na široko pripovedoval o najnovejšem razvoju svoje teorije. Po njegovem ne obstaja nič, niti on sam ne. Ničnost bivanja je popolnoma spoznavna. Dejstva, da ta ali oni domnevno obstaja, nimajo nobenega pomena, ker razsojanje poteka v skladu z Ockhamovo domnevo takole: menda obstaja resničnost ali realnost in sen. Topa hipoteza resničnosti ni nujna. Torej obstoji sen. Toda sen zahteva spečega. Tedaj je zahteva po nekom, ki sanja spet nenujna hipoteza, ker se včasih zgodi, da se v sanjah sanja drug sen. Torej je vse sen, kar se sanja naslednjemu snu in tako v neskončnost. Ker je – in to je najvažnejša točka – vsak naslednji sen manj realen od poprejšnjega (sen meji neposredno na realnost, medtem ko sen, ki je bil viden v snu meji z njo posredno, čez sen, tretji po vrsti čez dva sna in tako dalje) – torej je meja te linije nič. Ergo, v zadnji instanci se ne sanja nikomur – nič, ergo obstoji samo ničnost, to se pravi: ni ničesar. Popolna točnost tega dokaza me je navdušila. Nisem samo razumel, zakaj je profesor Urlipan tukaj. Jasno je bilo, da je nesrečni filozof znorel – sam mi je priznal. Njegova blaznost je bila v tem, da je prenehal verjeti v svoj nauk in je imel trenutke, ko se mu je dozdevalo, da nekaj vendarle je. Doktor Vilperdius naj bi ga ozdravil teh zmot.

Stanisław Lem, Zvezdni dnevniki Ijona Tihega, povest Zavod doktorja Vilperdiusa